Žajbelj

Žajbelj

Žajbelj, to zdravilno in dišečo rastlino, poznamo tudi pod latinskim imenom Salvia officinalis, ljudski izrazi so tudi žalfija ali travniška kadulja. Zaradi eteričnih olj pomaga pri številnih težavah, od vnetja dihal in celotnega prebavnega trakta do oteklin, ki jih zaradi svojega pomirjevalnega delovanja lahko zmanjša. Ta samonikla rastlina ratse kot nizko grmičevje na kamnitih tleh v krajih, kjer je sončno in suho, tako da se pogosto najde na območjih z mediteranskim podnebjem in povsod ob obali Jadrana. Podolgovati sivo zeleni listi se nabirajo aprila, preden rastlina začne cveteti, cvetje pa se nabira maja in junija.

 

Iz zdrobljenega žajblja se pripravlja čaj, ki pomaga pri bolezni dihal, posušeni listi, skuhani v mleku, se uporabljajo kot zdravilo proti kašlju za odrasle in otroke. Iz žajblja in medu lahko pripravite aromatično žganje, tako da v tropinovcu nevtralnega okusa pustite en mesec stati večje količine listov žajblja, potem pa se žganje precedi, pomeša z medom in pusti, da dozoreva v steklenicah. Iz žajblja se lahko pridela tudi vino. Vrdeče vino, kot so frankovka, plavac ali teran, se namočijo listi žajblja, to se pusti stati nekaj tednov, potem se precedi in postreže kot pijača.

 

Žajbelj se v kuhinji lahko uporablja svež ali posušen. Kot začimba je precej intenziven in se ne ujema preveč dobro z drugimi začimbami. Lahko ga uporabite pri pripravi testenin v kombinaciji s maslom v enostavni omaki, dodate telečji pečenki pod peko, jagnjetini, divjačini, drugemu mesu in ribi. Žajbelj bo izboljšal okus tudi številnim juham. Zelo dobro se ujema s pečeno drobovino in z bolj mastnimi jedmi, ker pomaga pri prebavljanju. Nekoč so ga dajali v klobase zaradi antibakterijskega delovanja. Listi žajblja se lahko celo cvrejo in pražijo ter se kot prava delikatesa postrežejo ob penini, če si želite nekaj posebnega.