Najboljše avtohtone jedi na Hrvaškem

Najboljše avtohtone jedi na Hrvaškem

Avtohtonih hrvaških jedi je mnogo, vse pa so še bolj okusne, kadar se zauživajo v družbi, ne glede na to, ali se pripravljajo z enostavnimi in cenejšimi živili ali z izbranimi kosi mesa.

Hrvaška tradicionalna kuhinja je bogata in raznolika, kuharske knjige pa prepolne receptov, ki se odlikujejo z varčno in pametno uporabo živil, ki so bila dostopna pridnim gospodinjam. Od Slavonije in Baranje, preko Zagorja in Like, Istre in Kvarnerja pa tja do Dalmacije in dubrovniškega zaledja je pravzaprav težko izdvojiti specialiteto ali avtohtono jed, ki bi jo morali pokusiti, s temi desetimi pa se splača začeti.

Komiška pogača

Komiža flat bread
MAJA DANICA PEČANIĆ

Komiška pogača je dišeča slana jed, ki se imenuje po majhnem mestu na otoku Visu, šarmantni Komiži, ki leži pod hribom Hum. Ker gre za mesto z dolgo ribiško tradicijo, nas ne sme presenetiti dejstvo, da so v tej avtohtoni jedi tudi soljene ribe, ki jih v ribiških mestih ob hrvaški obali pripravljajo že od davnih časov. Osnova komiške pogače je vzhajano testo, v katerem se skriva kombinacija rdeče čebule, svežih paradižnikov ali pelatov, slanih rib, kot so inčuni ali sardele, začimbe ter po želji tudi kapre. Komiška pogača se običajno reže na kocke, zaradi bogatega nadeva je sočna in krepka jed, je odličen vmesni obrok ali celo glavna jed. Glede na to, da je jed slana, se z njo odlično skladajo črna vina ali celo pivo in kos nasitne komiške pogače vas bo dobro okrepil po dolgem dnevu, preživetem na soncu.

Soparnik

Soparnik
MAJA DANICA PEČANIĆ

Še en enostaven, toda izboren recept za poljiški soparnik, za jed, ki je vpisana v register zaščitenih dobrin z geografskim poreklom, tenko pito iz testa, blitve in čebule, ki jo že stoletja tradicionalno pripravljajo v Dalmaciji. Soparnik je specialiteta krajev, kjer je nekoč bila Poljiška republika, zavzema pa območje okoli planine Mosor vzhodno od Splita. Zaradi poceni sestavin, ki se uporabljajo pri pripravi, se šteje za postno jed, ki so jo pogosto ponudili na veliki petek, okoli božiča in pred praznikom vseh svetih. Soparnik je slana jed, ki se peče na odprtem ognjišču, imenovanem komin. Položijo ga v kovinski pekač, tega pa na žerjavico in povrh posujejo s pepelom. Soparnik je gotov, ko porumeni, z njega pa, ko ga dvignejo s komina, očistijo pepel. Preden ga ponudijo, soparnik premažejo z oljčnim oljem, ki mu dodajo zdrobljen česen zaradi dodatne arome in okusnosti.

Zagorski štrukli

Štrukli from Zagorje
MAJA DANICA PEČANIĆ

Tradicionalna specialiteta Hrvaškega Zagorja, zagorski štrukli ali štruklji, so se pripravljali po mnogih domovih iz sestavin, ki so bile gospodinjam bolj dostopne. V želji, da se zagorski štrukli zaščitijo kot avtohtona hrvaška jed, je bila umetnost njihove priprave vpisana v Register nesnovne kulturne dediščine Republike Hrvaške. Štrukli se lahko pripravijo na dva načina, s kuhanjem ali pečenjem, pa tudi kot slana ali kot sladka jed. Testo, nadevano s kravjim sirom, se uporablja pri obeh načinih. Medtem ko se v slani vodi kuhani štrukli, preden se ponudijo, prelijejo z raztopljeno mastjo in posujejo s prepraženimi kruhovimi drobtinami ali pa se ponudijo v dišeči juhi, se pečene štrukle pred peko dodatno zalije s smetano. Okusni štrukli, pripravljeni na ta ali oni način, razveselijo vse generacije, ne morete se zmotiti!

Sinjski arambašići

Arambašići
MAJA DANICA PEČANIĆ

Čeprav so podobni priljubljeni sarmi, so sinjski arambašići pravzaprav manjši zavitki iz listov kislega ali svežega zelja, nadevani z mešanim junečjim in svinjskim mesom. Znan sinjski pregovor pravi, da „zelje pripravlja arambaša”, tako se poudarja pomen dobrega kislega zelja pri pripravi te tradicionalne jedi Cetinske krajine in dela Dalmatinske zagore, kjer se nahaja tudi mesto Sinj. Zeljnati listi se polnijo z mesom, ki pa ga ne zmeljejo, temveč nasekljajo s sekirico, v mešanico dodajo tudi drobno narezano slanino, praženo čebulo, drobno narezan česen in peteršilj ter nastrgano limonino lupino. Arambašići se kuhajo s kosi suhega mesa ali slanine ter z narezanimi listi kislega zelja. Ta nasitna in okusna jed predstavlja krepilen obrok, ko nastopijo deževni jesenski dnevi, še bolj slastna pa je s kozarcem dobrega črnega vina.

Konaveljska zelena menestra

Green Stew from Konavle
TZ OPĆINA KONAVLE

Konaveljska zelena menestra se šteje za avtohtono jed iz okolice Dubrovnika, našli pa so tudi zgodovinske zapiske iz 15. stoletja, v katerih se omenja kot specialiteta prav iz območja Konavelj. Za pripravo konaveljske zelene menestre se uporablja nekaj vrst suhega mesa, kot tudi zeleno in belo zelje, krompir in ohrovt. V tej menestri s suhim mesom se je vedno znašlo tisto, kar je bilo v tistem trenutku na voljo in tako so se v juhi kuhala rebra, krača, svinjska glava, kaštradina ali suho ovčje meso, panceta, dalmatinski pršut in njegova kost, kot tudi kakšna klobasa. Konaveljska zelena menestra je morala vedno odstati nekaj časa, preden so jo ponudili, takrat pa so posebej pazili, da so bili na vsakem krožniku vsi različni kosi mesa in kuhana zelenjava. Zadnji detajl pa je bil sveže nastrgan hren, ki so ga posuli po krožniku, s svojo močjo je predstavljal odlično dopolnilo slanemu mesu in kuhani zelenjavi.

Zagrebški zrezek

Zagreb Schnitzel
CROCHEF

Ena najbolj znanih jedi zagrebške kuhinje je zagrebški zrezek, ki dolguje svojo priljubljenost med prebivalci glavnega mesta Hrvaške okusni kombinaciji sestavin, teksturi in okusu. Zagrebški zrezek je dejansko ocvrt telečji zrezek, polnjen s šunko in stopljenim sirom in predstavlja razkošnejšo verzijo znane dunajske jedi Wiener Schnitzel. Čeprav ga danes pripravljajo tudi z drugimi vrstami mesa, kot so svinjsko, puranje ali piščančje, se teletina šteje za osnovno sestavino tega tradicionalnega recepta. V restavracijah se zagrebaški zrezek ponudi z rezino limone, njena kislost se odlično sklada z ocvrtim mesom, najpogostejše priloge pa so ocvrt krompir ali rizi-bizi, kuhan riž z grahom.

Dubrovniški šporki makaruli (umazani makaroni)

Šporki makaruli from Dubrovnik
TZ DUBROVNIK / NIKŠA RAGUŽ LUČIĆ

Dubrovniški šporki makaruli so slastne testenine z mesno omako in so se pogosto pripravljali za praznik sv. Vlaha, zaščitnika mesta Dubrovnika. Izvirajo iz časov, ko so bili najboljši kosi mesa v okusni omaki rezervirani za pripadnike dubrovniške aristokracije, zadnje krožnike tako imenovanih šporkih makarulov pa so dobili njihovi zvesti služabniki. Meso v omaki, s katero so postregli domače makarule, je bilo predvsem govedina ali junetina, odvisno od tega, kaj je bilo v tistem trenutku dostopno. Makaruli brez mesa, tega je pojedla gospoda, so bili prekriti samo z omako, zato so bili „umazani“ oziroma „šporki” in zaradi tega je ta tradicionalna jed dobila svoj specifičen naziv.

Koruzna zlevka

Corn-flour zlevka
Maja Danica Pečanić

Koruzna zlevka ali zlevanka je enostavna jed, pripravljena iz kakovostnih domačih sestavin, ki so se vedno našle v shrambah po domovih severne Hrvaške. Najpogostejša je v Medžimurju, Zagorju in Podravini, najdemo pa jo tudi na mizah v Slavoniji in Moslavini, kjer na prostranih poljih raste koruza, ki se v mlinih spremeni v bogato koruzno moko. Zlevka je jed, ki se v trenutku lahko spremeni v sladico z dodajanjem jabolk, orehov ali marmelade, ali pa se pusti slano, odvisno od želja in zmožnosti v družini, ki jo pripravlja. Je nasitna, kalorična in okusna, glede na to, da je odlična tako topla kot hladna, je zlevka lahko okusen zajtrk, hiter vmesni obrok ali lahka večerja, ob različnih mesnih jedeh pa lahko nadomesti tudi kruh.

Liški kruh

Lika bread
Maja Danica Pečanić

Za pripravo hrustljavega, toplega liškega kruha so gospodinje nabavljale moko, mleto na starinski način med dvema kamnoma v mlinih na vodo. Najpogosteje se je uporabljala koruzna moka, kruh pa se je pekel na ognjišču, prekrit s pepelom in žerjavico, s pojavom peke pa je postal posebna specialiteta. Ko se malo ohladi, se sveže pečen domač kruh razreže na rezine, premaže s svinjsko mastjo ali pomoči v začinjeno oljčno olje in je idealen kot priloga jedem iz mesa.

Čobanac

Čobanac
Maja Danica Pečanić

Po napornem dnevu na polju, pašniku ali v gozdu nič ne nahrani telesa in duše bolj od toplega in okusnega čobanca, slavonske jušne jedi, pripravljene v kotličku ali velikem loncu. Imajo ga za jed s slavonskih pašnikov, ker so ga pripravljali čobani oziroma pastirji kot nasiten in hranilen mesni obrok, ki je na ognju počasi vrel nekaj ur. V čobancu se najpogosteje skriva nekaj vrst mesa, predvsem svinjina in junetina, doda pa se lahko tudi divjačinsko meso ali jagnjetina. Glavna značilnost te jedi je vsekakor, da je zelo pekoča, saj se ji poleg mlete rdeče nepekoče paprike dodajo tudi sušene pekoče. Del šarma te specialitete je dolgotrajna priprava in druženje ob odprtem ognju in kotličku, iz katerega se kadi, okolica pa diši po začimbah iz te mesne jedi.