Ugledni The New York Times je pred kratkim v svoji prilogi Potovanja ameriškim bralcem predstavil zagrebško restavracijo Klub Gastronomada, kjer je izmed vseh posebej pripravljenih sezonskih jedi še posebej izpostavil jed iz istrskega boškarina.

»To je mesto za tiste, ki dojemajo, da ima vsaka sestavina svoje poreklo in zgodovino« pripoveduje Robert Ripli, eden od treh lastnikov zagrebške restavracije, ki je bila odprta leta 2009. Novinar uglednega ameriškega dnevnika Alex Crevar pa v obširni tedenski prilogi Potovanja svojim bralcem predstavlja gastronomski koncept in vtise o restavraciji, kjer se lahko poskusi »regionalna hrvaška kuhinja«.

Zgodba o hrvaški restavraciji se je tako znašla med reportažami o San Paolu, Londonu, Milanu in Columbusu v državi Mississippi in medtem ko se San Paolo priporoča kot mesto umetnosti in nočnega življenja, London zaradi kraljevske poroke, Milano zaradi shoppinga in Columbus kot rodno mesto Tennesseeja Williamsa, zaradi stote obletnice smrti znanega ameriškega pisca, se Klub Gastronomada priporoča zaradi edinstvenega kulinaričnega »laboratorija« v katerem se eksperimentira z izvirnimi lokalnimi jedmi dokler se ne pride do vrhunskega zalogaja. Avtor članka opisuje idejo Gastronomada, čigar temelj je kulinarično in enološko svetovanje restavracijam in proizvajalcem lokalnih izdelkov na Hrvaškem in v sosedstvu ter piše o samem Klubu v katerem člani kot tudi ostali gosti lahko uživajo v večerjah s posebej oblikovanimi jedilniki. »Sezonska sprememba menijev ni zadostna. Nam je pomembna mikrosezona, saj ne želimo ponuditi ničesar izven sezone oz. dokler sezonska živila ne zagotovijo popolnosti« avtor citira solastnika restavracije.

V iskanju popolnosti Ripli s svojimi partnerji potuje po državi in povezuje stranke z distributerji vin, tartufov, olivnega olja in sira, svežih rib in izbrane govedine in jagnjetine, navaja Crevar, izbor živil pa ne konča samo v rokah strank katerim svetuje, ampak tudi na jedilniku restavracije.

Crevar v svoji prilogi še posebej izpostavlja iskanje ekoloških in avtohtonih izdelkov ter starinski način obdelave živil in priprave jedi. Ob tem navaja primer navadne marmelade iz starih sort sliv, ki jih v Slavoniji kuhajo brez sladkorja in na ta način ohranjajo čisto aromo sadja, v restavracijah pa jo lahko poskusite kot nadev v palačinkah. Opisuje tudi pripravo sušene hobotnice v solati, ki jo obvezno začinijo s čebulo pridelano v Dalmaciji. Posebej pa ga je presenetila kompleksna in dolgotrajna pot istrskega boškarina do gurmanske mize. Opisujoč podrobno vse faze priprave istrske specialitete, servirane s pečenim krompirjem in panceto, avtor članka zaključuje, da je meso »tako mehko, da ga lahko jeste kar z žlico«.

Turistična skupnost mesta Zagreb
www.zagreb-tourisminfo.com

The New York Times
www.nytimes.com